Včeraj prvič osvojil Jalovec. Vsekakor moja najtežja, najbolj nevarna, a tudi daleč najlepša tura do sedaj.
Štartal ob 6ih z Vršiča proti Vel.Ozebniku(zavetišču sem se gor grede izognil).Dostopna pot/prečenje je luštno hladna in pa že od začetka z lepimi razgledi preko Trente. Je pa ponekod kar izpostavljena, je treba pazit v dežju ali če človeka nazaj grede že lovi mrak. Ob pol osmih, ko sem prišel iz gozda in začel z vzponom proti zavetišču oz. steni, je pa že žgalo na polno. Vzpon je skoraj nemarkiran, no je pa potka res enostavno sledljiva.
Do prve stene v 3 urah. V prvem delu stene še pridejo prav palice, zložite jih šele tik pred prvo zajlo. Prvi del Vel.Ozebnika je sicer res zgledno pozajlan. Kdor ima komplet za samovarovanje, naj ga kar ima s sabo. Ponekod zelo izpostavljeno. Par klinov je malo "labavih". Drugi del stene ni za frfraste in nesigurne. Izredno krušljiva podlaga, praktično brez varoval, sledljivost ponekod slaba. Na srečo pa je vsaj izpostavljenost bolj blaga kot v prvem delu. Ni več tako, da bi bil vsak zdrs usoden.
Podobno, a ponovno spet bolj strmo, se nadaljuje tudi v steni Jalovca. Dodatno še izredna nevarnost, da dobimo kaj na glavo, saj vse poteka v eni špuri direktno navzgor. Bil sem eden od redkih cepcev brez čelade. Skrajni čas je, da to uredim.
Izpostavljenost grebena je pa res zgodba zase. Dodatna začimba je bil še močan veter, tako da sem lep del grebena šel kar po treh ali štirih. Ni elegantno, je pa praktično:d Tudi sledenje poti okoli grebena je ponekod slaba-premalo markacij!
Do vrha v 4h50. Gor bi si želel ostati ure in ure, a sem se zbal še okrepljenega vetra, pa sem že po eni urci zaključil. Glede na to, koliko je popoldne pihalo že dol pri zavetišču, mislim da sem se kar prav odločil.
Še so dobri ljudje: Radler na Vršiču je bil tokrat zastonj, saj mi ga je častila zabavna z vseh vetrov skupaj sestavljena trojka, s katero smo si krajšali čas del poti do Vršiča. Seveda sem jih potem še rade volje zapeljal do Planice, kjer so imeli avto.
Po moji oceni je Vršič-Jalovec (dostop+stena/e) pibližno tako fizično naporen kot Škrlatica, je pa bolj nevaren, tehnično zahteven in še malo bolj krušljiv. Njegova edina prednost je možnost udobnega bivanja oz. umika v Zavetišče pod Špičkom.