Pa je prišel dan, ko tudi jaz lahko napišem "danes prvič na Jalovcu". Uspelo mi je, uspelo je moji celotni današnji ekipi. Že včeraj popoldan se podamo v Tamar, kjer prespimo. Zjutraj ob 5h pred kočo zasvetijo naše lučke in vse oči so uprte v temno nebo. Težki sivi oblaki prekrivajo dolino in ne obetajo nič dobrega. Ker pa nas optimizem ne zapusti, se odločimo, da do bivaka na Kotovem sedlu sigurno pojdemo, potem pa bo, kar bo. Pot do bivaka nam je hitro minila, čeprav je na določenih mestih pošteno čutiti namočena tla, saj je še včeraj deževalo. Pogled proti vrhu Jalovca pa čist, čeprav ga je začela zakrivati meglena tančica. Vseeno se podamo naprej in ko je svojo kapco izgubil tudi Mangart, smo odločeni, da gremo na vrh. Megla ki je postajala vedno močnejša, se je pred nami odpirala, kot bi nam želela biti v pomoč, da ne izgubimo smeri. Mogoče se pa nas le usmili kaj sonca, vendar to upanje kaj kmalu opustimo. Srečno in varno dosežemo vrh. Kljub temu da razgleda nobenega, pa je v nas zadovoljstvo in sreča. Vpišemo se, požigosamo knjižice, ko se nad nami odpre le toliko neba, da nas je objelo toplo sonce. Le za trenutek, vendar trenutek, ki se ga ne da niti opisati. Pod nami pa spet gosta megla, ki nam odpira pot navzdol in se za nami zopet zapira. Kot bi danes ta čudovita gora bila namenjena le nam. Po srečnem sestopu je začelo rositi, a nas v Tamarju pričaka toplo sonce. Dan, ki nam bo vsem ostal globoko v srcu, meni še posebno, ker vem, da mi danes brez mojih čudovitih prijateljev ne bi uspelo. Hvala vam
!