Matkova kopa

Lepo si z višine poslikal Škaf.
Upam, da ne čisti kdo stezice na lastno pobudo, ampak lastnik.
Že v zgornjem delu sem lani opazil, da je nekdo "ščipal" veje borovcev. Brez potrebe!

Matkov kot – Matkova krnica – Krničko sedlo (na greben čez lusko) - Krnička gora (sestop po grapi mimo votline) – navzgor na Krničko sedlo – nazaj dol na Matkovo krnico – Matkova kopa (gor in dol po osrednji grapi pod njo) – Matkov kot (razmere 16.8.2018)

Če se le da, običajno rad delam krožne planinske ture, no tule sta sicer dve krajši ponovitvi obvezni, pa vendar vse pohvale Viliju, ki je v tem divjem, neokrnjenem in težko dostopnem svetu nad Matkovim kotom, izbiral »lepe« potke in take, da se nam ni bilo potrebno bojevati z ruševjem.
Več o razmerah na poti in o čudovitem svetu nad Matkovim kotom s komentarji pod slikami, sicer pa na kratko opisano takole: na začetku poti v Matkovem kotu je na gozdnih poteh še vedno obilica podrtih dreves, tako da otežujejo dostop in orientacijo do lovske steze, ko ste enkrat na njej, navzgor do Matkove krnice ni večjih problemov, od tam čez melišče bolj ali manj po levem robu in pod steno na Krničko sedlo, krajši zahtevnejši del čez lusko na greben zahteva malo več previdnosti zaradi majavih in krušljivih skal, višje si pomagamo z ruševjem, nekje iz polovice grebena prečni spust v grapo ob ruševju, ki pripelje navzgor iz avstrijske strani, potem pa na vrh malo po levi in bolj po desni strani grape (tu in tam je na skalah nekaj rdečih pik), a itak je smer do vrha razvidna. Iz Krničke gore se na začetku spustimo malo bolj levo, ker nam je v pomoč ruševje, nato pa v grapo in mimo votline navzdol proti krnici v Belsko Kočno, a ne predaleč, ker je treba nazaj na Krničko sedlo, tudi tu gor je grapa šodrosta in krušljiva.
Prva ponovitev na poti je melišče navzdol iz Krničkega sedla v Matkovo krnico, tam pri starih lesenih ostankih stanu si privoščimo počitek in malico. Že pod krnico, še bolj pa od krnice proti Matkovi kopi je pot na široko očiščena ruševje in vejevja, verjetno zaradi lovskega turizma, zaradi planincev gotovo ne. Po taki udobni poti nato nadaljujemo proti vzhodu, prečimo še kaki dve skalni grapi in pridemo do tiste z možicljem ob poti (možicljev je na tem koncu zelo malo ali skoraj nič, ampak ta je iz te smeri ključen za nadaljevanje na Matkovo Kopo), od tu pa je treba skoraj navpično navzgor. Grapa navzgor je kar široka, ruševnato zaraščena, a tudi šodrasta (če gre skupina, nevarnost proženja kamnov), do sedelca pod Matkovo Kopo sicer malo vijuga sem in tja, a je dobro sledljiva. Iz sedelca se na vrh povzpnemo iz leve (v smeri navzgor), to je bolj iz avstrijske strani, pod samim vrhom pa je nekaj krajših zračnih in malo bolj zahtevnih mest. Matkova Kopa ima pravzaprav tri združene vrhove,ki so malo razklani med sabo; čeprav je nižja od 2000 m pa so iz nje na vse strani čudoviti razgledi.
Druga ponovitev krajšega odseka poti, sledi sestop iz Matkove Kope po isti grapi navzdol, nato pa se spodaj spet priključimo na udobno očiščeno pot in nadaljujemo proti vzhodu do naslednje grape, kjer si je za sestop v Matkov kot dobro zapomniti markantni skalni storžek na desni strani poti. Sledi nekaj strmih spustov brez težav, a s povečano previdnostjo po travah in čez redek gozd, vse do skalnega skoka s pleteno aluminij žico, ki se uporablja za elektriko. Ta je sicer na več delih že na pol pretrgana, a človeško težo še drži, če ji ne zaupate – potem je nujno s seboj imeti 30 m vrvi. Ko prečimo to grapo, težave popustijo, a steza čez gozd navzdol se tudi še kar vleče, na koncu nam hojo olajšajo gozdne ceste. Po slabih 8 urah sestopimo v suho hudourniško strugo v Matkov kot nasproti lovske koče, ja, zelo hitro smo nazaj … Vili ima dolg in hiter korak.

Po moje bo tista natrgana alu žica tam, dokler ne bo za nekoga usodna.

Zanimivo, kako ste zavili naokoli na vrh.
Lepa tura v tem vročem času.

Na 3. in 9. sliki pa ni Savinjeka.

Tam, kjer je žica, se da tudi splezati navzdol. Seveda, zelo previdno, ker je spolzko z drobirjem.

Zanimivo je tudi, kako se vsi lotevajo “luske”. Sam prečim z sedla skoraj vodoravno čez steno do mesta, kjer se nato povzpnem navzgor do nje...in skozi.

Ja, pod tistim stolpom nad lusko je pa spodaj pod njim prečka v desno.
Zgoraj ste izpustili najlepši del grebena. Po grebenu je najlepše do predvrha na 20. sliki.
Kakorkoli, varijant je veliko. Ravno to je čar brezpotij. Verjamem, da ste uživali.

če prvi z leve ni Savinjek ?!, bom seveda popravil opis pod sliko; a glede na karto Grintovcev in položaj nad Zabrložnico in Matkov.okna, kjer sem hodil nekaj let nazaj, ... bi to moral biti. (podrobnosti morda na ZS).
Kar pa se ture in pristopov teh dveh gora tiče, pa je res izjemno zanimiva, vendar povprečnim ljubiteljem gora priporočam, da se jo prvič opravi z nekom, ki je gori že bil

Neuradno je poimenovan Rdeči Turn. Verjetno po rdečkasti SZ previsni steni.
lp

Včeraj sva z Vinkom pohajkovala v Matkovem kraljestvu.
Mikal me je še en del grebena pred sedlom nad Matkovo krnico, t.i. Iglice (Na vrh Krnice), ki se ga sam nisem nikoli lotil. Prle je namreč o njem pisal v samih superlativih. Veliko od tega drži, vse pa tudi ne. Žal mi ne bo mogel oporekati, ker ga ni več med nami.

Začela sva nad Lesnikovimi šrangami, se povzpela na Jerebičje in po spustu nadaljevala proti Matkovi kopi. Skozi okna, pred Matkovim zobom navzgor in na koncu po krasni zajedasti grapi na vrh.
Tu pa se je komaj začelo mukotrpno delo na grebenu.
Včeraj je brat, ki ga težko spravim v te konce, doživel pravo ekskluzivnost Matkove kope. Je rekel, da je mislil, da bova turo zaključila na tem vrhu.
Tu se je prav začela. Po ostrem grebenu sva nadaljevala proti Krnički gori, se večkrat zelo strmo spuščala čez borovce na levo stran in končno prišla pod Iglice. Seveda nisva nobene izpustila, čeprav je možen obvoz po avstrijski strani.
Prva je postregla z lepim plezanjem, druga je bila miniaturna mešanica Rušice in Briceljka, proti tretji sem pa pozabil slikati, tako je bilo "zanimivo". Še lep spust s tretje in že sva hitela po sladkem grebenu na Krničko goro. Tu pa je EMŠO rekel, dovolj je za vaju za danes.

Včasih je dobro poslušati notranji glas in turo končati takrat, ko je najlepše. Mrzla gora, ne boj se, še pridem na obisk.

Po grebenu in preko Matkove krnice sva sestopila v dolino.
Dan za dušo!

Vse boš obdelal, prehodil in preplezal. A je sploh še kak kamen v savinjskih koncih, ki ga nisi izkusil?

Kašno varianto bo še vedno našel
lp

Zlatko, zagotovo. Še nekaj tvojih in Milanovih varijant je na voljo.
Kako je že rekel Igor, da bi potreboval 300 let, da bi vsaj nekaj obhodil?
Naj mi ne zamerita s Prletom, da ju omenjam. Ampak na oba se pogosto spominjam, posebej na Prleta. Škoda, da ga nisem imel možnost spoznati. Sem prepozno začel "grebenčkati".
Prle ta severni greben do Mrzle gore imenuje velegreben Grintovcev. Bi se kar strinjal z njim. Blizu mu je samo SZ greben Kočne.

Že vem, kje bo Dragova domača hišna številka, ko bo v penziji. Matkov kot.

Bolj bo to Dragov drugi vrtiček, saj tudi njega obdeluje tako skrbno kot domačega.
Greben pa tudi po mojem mnenju zasluži naziv velegreben, na katerem pa precej moči potrebuješ tudi v rokah, da se prebiješ čez vso tisto ruševje na poti.
Zopet eno lepo in nepozabno doživetje.

Drago in Vinko, krasna tura! Čestitke in naj bo raziskovalni duh vedno z vama!

Me pokliče včeraj kolega Janez, če grem zraven na Matkovo kopo. Pa sem se na hitro zmenil za dopust in smo šli. Midva in 5 deklet
Parkiramo pod Matkovo domačijo in se zaženemo po pastirski na Matkovo sedlo, spotoma poberemo še Matkov grintovec in se mimo zoba vzpnemo na Matkovo kopo.
Sestop na drugo stran in po pastirski nazaj do Matkovega sedla in za konec še obisk Jerebičja. Nadaljujemo naravnost navzdol in po cesti do Matka in do avta.
Janez hvala ti za vodenje, dekletom pa hvala za družbo
Lep pozdrav in srečno pot!

Po "dolgem času" sem se včeraj spet potikal v teh koncih. Uspešno sem zbežal iz mrke doline v prelestni Matkov svet.
Preko Matkove krnice sem se povzpel na kopo, ki pa mi je na vrhu malce zagodla z meglo. Pri sestopu pa se je megla spustila nazaj v dolino in se tam ustalila. Ker nisem želel prehitro v mračno dolino, sem prečil proti Veliki zelenici in Jevševcu in se pod Grintovcem po zgornji poti počasi vračal preko Matka v dolino. Prehod v zadnjo grapo pred Matkom je sedaj res otežen zaradi podrtih dreves.

Ti brez Matkove v snegu res ne moreš izdržat nobeno leto

Zlatko, to je bil snegec.
V snegu pa kdaj drugič.
Lp